Sem Katja. Mami, žena, hčerka, sestra, prijateljica… in še kaj. Življenje mi je namenilo že kar nekaj čudovitih vlog, za katere sem hvaležna. In seveda se trudim, da se v vsaki od njih, vsak dan znova, kar najbolje odrežem. Po svojih najboljših močeh. Tako kot vsi. Da nekako plavam s tokom. Vendar pa sem sčasoma ugotovila oz. si priznala, da to ni dovolj.

Kajti to »plavanje s tokom« do nedavnega ni pomenilo, da brezpogojno sprejemam življenje, mu zaupam in se mu predajam. Ne. Bilo je bolj v smislu, da sledim družbi, normam, nekim pravilom, ki jih drugi narekujejo; ker to pač tako je. Sledila sem vsem ostalim, razen sebi. In tega sem se nekje globoko v sebi zavedala.

Že od malega sem se počutila nekoliko drugačno, da nekako izstopam iz povprečja. Vedela sem, da razmišljam drugače, da me zanima nekaj več. Spraševala sem se, zakaj smo si ljudje med seboj tako različni, kaj nas motivira v življenju, zakaj nekateri uspejo, drugi ne, zakaj nekateri izgledajo zadovoljni, drugi ne. So nekateri res rojeni pod »srečno zvezdo«? Vedno sem nekako znala »prebrati« ljudi, vedela sem, da se za prvotnim videzom in nastopom skriva nekaj več. Vedela sem, da pretirano nasmejan človek v sebi skriva bolečino, da se konfliktna oseba bori z zagrenjenostjo in jezo. Vedela sem, da je naše delovanje navzven posledica tistega, kar nosimo v sebi. In, da tisto, kar je naše bistvo, le redko upamo pokazati svetu.

Vedela sem, da je psihologija oz. človekova psiha edina stvar, ki me je od nekdaj zanimala, nisem pa vedela, da se bom s tem področjem življenja spoznala »preko Zvezd«, s pomočjo astrologije.

“Razumeti sebe in življenje” so bile besede, ki so me pritegnile. K Djotišu – Indijski oz. Vedski astrologiji, k svetlobi. Djotiš v sanskrtskem jeziku pomeni svetloba. Več faktorjev, oseb, dogodkov, situacij je pripomoglo k temu, da sem se počasi začela zavedati sebe in da sem postopoma začela dobivati drugačen pogled na svoje življenje. Djotiš pa je bil tisti, ki je te posamezne koščke sestavljanke nekako zložil skupaj, da so se strnili v jasno sliko.

Seveda se je pot takrat šele začela. Pot raziskovanja sebe, svojih vzorcev, prepričanj, življenjskih situacij, v katerih sem se znašla. Postopoma sem začela odkrivati, kdo pravzaprav sem, kaj si želim in še pomembneje; da je življenje veliko več, kot so mi povedali doma ali me naučili v šoli. In to je bilo tisto, kar je manjkalo. Dati sebe na prvo mesto in si slediti. In ta pot še kar traja… in je čedalje bolj zanimiva… Ne bom rekla, da je lahka; je pa definitivno naredila moje življenje bolj izpolnjujoče. In pa bolj smiselno!

Dokončno potrditev, da sem na pravi poti, pa mi je dal Human Design – znanost odkrivanja samega sebe z namenom prebuditi svoj resnični Jaz. S spoznavanjem Human Design sistema sem razumevanje sebe in življenja dvignila še na popolnoma drugo raven. In poleg tega, da mi je Human Design pokazal vidik sebe (in vseh ostalih) s popolnoma novega zornega kota, imam prvič v življenju občutek, da sem skupaj s teorijo dobila tudi konkretna navodila za uporabo v praksi. In pa nekakšno olajšanje in dovoljenje, da sem v življenju lahko tisto, kar sem v sebi vedno vedela, da sem!