Drevo in človek

Opazujem drevo in opazujem človeka.

Drevo stoji v soncu, stoji ko je toplo, stoji v dežju, stoji v mrazu. Ponosno raste, razteza svoje veje proti nebu in hkrati, zaradi stabilnosti, širi korenine globoko v zemljo. Vsako pomlad požene nove cvetove in plodove in vsako jesen brez težav odvrže svoje liste. Vseeno mu je koliko let šteje, koliko brazgotin ima njegovo deblo, ne skriva se, ko je popolnoma golo. Zdi se, kot da se zaveda, da so spremembe del življenja, del narave. Drevo sprejema vse okoliščine, vse situacije. Se ne upira. Zgolj stoji; samo je. Tudi, ko okrog njega besni nevihta, le upogiba svoje veje, ne skuša ji ubežati. Ker ji ne more.

Človek si želi sonca, potrebuje toploto, umakne se z dežja, skrije se pred mrazom. Človek raste, vpija znanje, si širi svoja obzorja, pa si kljub temu redko upa seči zares visoko k nebu. Varnosti ne čuti v sebi, išče jo zunaj sebe. Veseli se svojih dosežkov, svoje kreativnosti, uspeha; težko sprejema morebitne napake ali neuspeh. Želi imeti, doseči, dobiti; ne zmore dati, spustiti, izgubiti. Človek ceni lepoto, mladost, popolnost, srečo; ne želi pa biti star, zguban, nesrečen. S svetom deli svoje veselje, uspehe, ljubezen; pred njim skriva svojo bolečino, svoje rane, svoje strahove. Človek se praviloma oklepa znanega, varnega, ustaljenega; izogiba se tveganjem, težavam, problemom, oviram. Človek pred nevihto uide na varno, se skrije in čaka, da mine. Tako ji ubeži. Ker ji lahko.

Kaj je razlika med tema bitjema? Eno ima um, drugo ga nima.

Človekov um se je odločil, da se je nekaterim situacijam potrebno izogniti, ker niso dobre. Človekov um je tisti, ki vrednoti, ki meri, ki ločuje, ki ocenjuje – kaj je dobro, slabo, sprejemljivo, nesprejemljivo, kaj ja in kaj ne. Človekov um je tisti, ki misli, da se mora upirati, da mora nekaj izboljšati, da lahko nečemu uide. Človekov um je tisti, ki ne more razumeti, da je vse tu z razlogom, da v resnici ne moremo ubežati nobeni situaciji… ne na dolgi rok. Lahko izberemo pot, ki pelje naravnost ali pa tisto po ovinkih. Lahko se skrivamo pred nevihto, lahko se z njo soočimo. V vsakem primeru je tu za nas.

Človek ima um, drevo ga nima. Ko bi se le človek zmogel ločiti od svojega uma… In zgolj biti. Kot da je drevo. Takrat bi lahko opazoval sebe, tako kot opazuje drevo. In bi spoznal, da je vse popolnoma v redu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.