Brez daril v tem času ne gre. Vsaj za veliko večino. Če ste med tistimi, ki ste presegli potrebo po medsebojnem obdarovanju v prazničnih dneh in dejansko to že živite v praksi, moj poklon.
Verjetno si marsikdo misli: pa saj ni nič slabega v tem, da si namenimo neko pozornost, da se potrudimo in kupimo neko malenkost za svoje najbližje. Načeloma ne. Nič ni narobe z namenom. Mogoče le ni potrebno, da se to dejanje naklonjenosti izraža z darili.
Seveda je vse to odraz sveta v katerem živimo. Smo na višku (vsaj upam) materializma, potrošništva, izobilja v materialni obliki. In seveda smo navajeni tudi naklonjenost izražati z darili. Tistimi- v škatlah, zavitimi v darilni papir.
Vendar, mar res darila pridejo do pravega izraza? V času, v katerem ima večina vsega dovolj, ko v resnici nihče nič ne potrebuje, ko si vsak kupi tisto, kar mu je všeč, kar mu odgovarja?
Verjamem, da v časih, ko ni bilo preobilice stvari, oblačil, igrač, hrane… da so bili otroci iskreno veseli vsakega darila in je bilo to v prazničnem času zares nekaj posebnega. Danes… je realnost popolnoma drugačna. Ne moremo pričakovati od otrok, da bodo presrečni ob vsakem darilu, ki ga odvijejo, da bodo navdušeni za vsako malenkost. To ni realnost v kateri živijo.
In potem se mi zdi zanimivo, ko slišim: ja, otroci so danes nehvaležni, nič ni dovolj dobro, ne moreš jim ustreči, itd. Meni se zdi to popolnoma logično. Ne moremo pričakovati drugega. Ne moreš biti hvaležen za luč, za svetlobo, če del dneva ne preživiš v temi.
In potem opazuješ to medsebojno obdarovanje in vsa čustva, ki se ob tem porajajo. Iskreno navdušenje nekoga nad darilom. Zaigrano navdušenje drugega. Prikrito razočaranje. Neprikrito razočaranje. Užaljenost, ker ni pričakovanega navdušenja. Ponos, zadoščenje, ker je darilo vzbudilo veselje. Iskrena hvaležnost. Zaigrana hvaležnost.
Ja, »pravo« darilo je težko najti. Za marsikoga. Ker v resnici smo si različni. Nekdo je nezahteven, za drugega niti približno ni vse dovolj dobro. Kaj podariti? Nekaj osebnega, nekaj izvirnega ali raje nekaj uporabnega? Da ne »sfalimo« preveč, je za marsikoga najbolj varno dati kar denar. Pa naj si vsak sam kupi tisto kar mu je všeč.
Je to res namen obdarovanja? Kaj/koga darilo zares odraža? Tistega kateremu je namenjeno ali tistega, ki ga podari? Zakaj želimo nekaj podariti- zaradi tistega, ki bo darilo prejel ali zaradi sebe?
Večina bo rekla, da darila pač spadajo v ta čas, da so del praznikov. So zaradi tega, da so. Tako kot večina stvari dandanes. Kaj pa če je čas, da stvari prenehajo biti same sebi namen- če več kot očitno niso več smiselne? Ker jih okoliščine pač ne podpirajo več. Spremembe so del življenja. Pa vendar se nekaterih stvari tako zelo oklepamo.
Seveda dejanje obdarovanja lahko razumemo širše. Koliko je stvari, situacij… ki niso več smiselne, pa jih še vedno počnemo. Zaradi navade, običajev, zaradi drugih, zato ker se spodobi.
Ja, težko je, oziroma bolje rečeno; izziv je biti zvest sam sebi, svojim prepričanjem in hkrati biti del skupnosti. Je pa to definitivno priložnost za vpogled vase, v druge, v medsebojne odnose… v to dramo, komedijo, tragikomedijo, akcijo,… ki se odvija v tvojem življenju. Katere del si in hkrati nisi.
Hkrati si tisti, ki je navdušen, razočaran, hvaležen… in hkrati si tisti, ki vso to Igro le opazuje.