Tisto kar me je pri Human Designu najprej pritegnilo, je bila razlaga, ki jo ponuja, glede trenutnega dogajanja v svetu.
Govori o tem, da se kolektivna zavest, ki zajema celotno človeštvo, razvija v ciklih, ki trajajo prb.400 let in trenutno smo na prehodu iz enega v drugega; prehajamo iz dobe planiranja v dobo individualizma.
Poznavanje razlik med njima, nam pomaga razumeti zakaj je tako zelo pomembno, da začnemo v življenju delovati v skladu s svojo resnico in zakaj že zdaj okrog sebe opažamo popoln nesmisel, zakaj se zdi, da kar naenkrat živimo v nekem vzporednem svetu.
Trenutno smo v fazi zaključevanja dobe Planiranja ali t.i. Inkarnacijskega križa Planiranja (l.1615-2026); zanj je značilno:
- Udobje vidimo v medsebojni izmenjavi, ki nam zagotavlja določeno mero varnosti
- Potreba po pripadnosti plemenu (družina, soseska, država…)
- Oblikovanje družbenih sistemov, industrije, korporacij, bank,…
- Naučili smo se, da je v redu, da celo življenje počnemo nekaj kar nas ne veseli; glavno da plačujemo račune in čakamo na upokojitev
- Verjeli smo, da je normalno, da se osebno žrtvujemo za družino, status, podjetje, državo… sprejemljivo je torej zanikati sebe na račun »plemena«
- Pričakovano je bilo, da si imel družino, službo, hodil na dopust, varčeval za upokojitev- odstopanje od tega ni bilo ravno »sprejemljivo«
- Zanašanje oz. podrejenost zunanjim avtoritetam, ki vedo kaj je dobro za nas.
S spremembo posameznega cikla se spremeni dinamika energije in energija, ki je podpirala vse zgoraj našteto, počasi ampak zanesljivo izginja. Zaradi tega smo že priča razpadu sistemov s smislu, da ne morejo več zagotavljati trdne varne strukture, s čimer v ljudeh izgubljajo zaupanje in jih navdajajo z zmedo.
Pravila, norme, vzorci, ki so še do nedavnega delovali… kar naenkrat izgubljajo na verodostojnosti, saj postajajo kontradiktorni, si nasprotujoči, niso več kredibilni, zaupanja vredni; korupcija je vsepovsod. Sistem ni več v službi posameznika. Sistem služi le še sebi oz. je sam sebi namen. In to ni več ok za Človeka.
Zakaj je do tega prišlo? Ker smo postali preveč pohlepni? Ker je v ospredju le kapital? Ker smo izgubili stik sami s seboj? Ja. Ampak hkrati je do tega moglo priti, ker je to del evolucije. Ker je čas, da se nekaj zaključi in zgradi novo.
Doba Individualizma ali t.i. Inkarnacijski križ Spečega feniksa (l.2027-2438) nam prinaša:
- Prebuditev zavesti človeštva
- Razumevanje sebe na globlji ravni, ne več kot zgolj fizično telo
- Sprejemanje edinstvenosti posameznika
- Infrastruktura, ki podpira velike korporacije, sisteme, bo izgubila na moči
- Posameznik bo poskrbel zase na individualni ravni – ne bo več zunanje podpore v smislu zagotavljanja resursov, šolstva, zdravstva
- Medsebojna komunikacija, povezovanje bo temeljilo na iskrenih, pristnih odnosih; katerih temelj je avtentična osebnost brez »maske«
- Odgovorov na vprašanje kaj je dobro zame, ne bomo več mogli iskati zunaj sebe
- Energije bodo podpirale izražanje, delovanje iz sebe
- Prisotno bo razumevanje, da zgolj izpolnjen, celosten posameznik lahko zares pripomore h kolektivnemu blagostanju
- Povezovanje, zaupanje in delovanje v skladu s svojo lastno avtoriteto znotraj nas.
Ne gre več za vodenje z avtoriteto, z močjo, za delovanje iz stanja strahu, ne gre več za medsebojno tekmovalnost… vsaj na dolgi rok ne… gre za to da živimo iz Sebe, da nismo več vodeni, pogojevani od zunaj; gre za to, da smo pristni, da živimo svoj Resnični Jaz. In da na podlagi tega zgradimo medsebojno simbiozo.
Morda se vse to napisano zdi kot znanstvena fantastika, utopija, idealizem… Meni je »ta« razlaga sveta, življenja… blizu, logična, smiselna, jo čutim kot pravo, me pomirja, mi daje upanje.
Veliko bolj kot vse, kar trenutno vidim zunaj sebe. Ampak ker vem zakaj so stvari kot so, ker vem kaj se mora zgoditi, da pridemo tja; nekako lažje sprejmem kar se dogaja. In razumem.
Predvsem pa si ne delam utvar, da je vse to le začasno, da bo minilo in da gremo nazaj tja, kjer smo bili. Res upam, da ne več!