Zadnjič mi je petletna deklica zelo suvereno razložila, da čarovnice v resnici ne obstajajo, da so to le pravljična bitja. Seveda ji pri tem nisem oporekala, ker se mi ni zdelo na mestu. Definitivno pa sem se zamislila.
O tem, zakaj so otroci danes tako kmalu odrasli in o tem, zakaj obstajajo pravljice, če v njih ne verjamemo?
Zakaj otrokom vsak večer beremo pravljice o nekih izmišljenih bitjih, čarobnih krajih, nadnaravnih sposobnostih? Zakaj jim prikazujemo svet, ki ni resničen? Zakaj jih na eni strani vabimo, da se izgubijo v svoji domišljiji; da jim nato povemo, da je to vse le izmišljeno, da v resnici svet ni pravljica. Povemo jim, da je v resnici življenje manj lepo, da ni pravljično, ni čudežno, da v resnici nimajo nobene čarobne moči, da v resnici ne morejo pričakovati srečnega konca. Da življenje pač ni pravljica. Zakaj jim sploh damo okusiti nekaj, kar jim nato vzamemo?
Zakaj so pravljice sploh nastale, od kje? Zaradi tega, ker je življenje v resnici težko, pa potrebujemo nek beg iz realnosti? Kaj pa če je življenje lahko pravljica? Kaj pa če so pravljice tu, da nas opomnijo, da je življenje lahko čudežno, da je lahko nekaj več, da imamo v sebi tisto čudežno moč, s katero si naredimo življenje pravljično? Mogoče pa vse ni tako črno belo. Mogoče pa obstaja kaj več.
Pravijo, da ko se otrok rodi, se ne zaveda ločenosti med njim in ostalim svetom. To se zgodi, ko se mu razvije ego. Ko spregovori. Takrat se izoblikuje na eni strani Jaz in na drugi strani vsi/vse ostalo. Takrat otrok počasi začne izgubljati stik s svojim bistvom in si začne nalagati vloge, ki mu bodo v tem svetu omogočile identifikacijo samega sebe.
In res je, da otroci čedalje prej postajajo odrasli, pričenjajo govoriti, razumevati zakaj gre. Zaželeno je, da otrok čim prej spregovori, začne interpretirati svet odraslih, se obnašati kot odrasel. Saj to pomeni, da je pameten, brihten. Do tega nas je pač privedel način življenja v naši družbi. Tudi sama sem bila navdušena, ko sta moja otroka zgodaj spregovorila…
Ampak kaj to v resnici pomeni? Zakaj se nam tako zelo mudi izgubiti otroško naivnost? Zakaj je potrebno čim prej okusiti realni svet? Morda starši težko sprejemamo, da otrok živi v drugačnem svetu kot mi sami. V svetu, kjer ni težav, problemov, odgovornosti, obveznosti, pričakovanj, obsojanj, tekmovalnosti, primerjanja, neuspehov, napak. V svetu, kjer je vse mogoče, kjer si popoln, kjer se ti ni potrebno dokazovati, kjer te imajo vsi radi in te sprejemajo, podpirajo.
Ja, čim prej je potrebno stopiti na realna tla, kjer življenje »ni potica« ali kako že gre tisti pregovor.
Se strinjam, da je težko. Težko je najti tisto pravo pot, kjer po eni strani otroku ne ubiješ čarobnosti in ga hkrati pripraviš na življenje.
Vendar konec koncev vse izhaja iz nas samih. Koliko smo mi sami pripravljeni verjeti v čarobnost življenja? Jaz sama verjamem čedalje bolj. Verjetno sem verjela, ko sem bila majhna, pa sem to potem tekom odraščanja izgubila, zdaj pa sem spet na poti, kjer to iščem. Zato ker mi tisto »realno« življenje, ki se je zgodilo vmes, enostavno ni ustrezalo. Bilo je preveč resno, rigidno. Ker ne sprejmem, da ni čarobnosti, da ne obstaja nekaj več. In ker vidim, da če verjamem v nekaj več, če se ne zanašam le na tisto, kar je dokazljivo, je moje življenje dosti bolj široko in takrat izkušam življenje na globlji, bolj izpolnjeni ravni.
Verjetno tudi zato moja hči na primer verjame v kristale, jih uporablja v vsakdanjem življenju, včasih poišče kakšen odgovor v kartah in zna poslušati svoje telo, svojo intuicijo. In moj deset letni sin – morda sicer ne pričakuje, da bo nekega dne mimo njegovega okna priletela čarovnica na metli (ali pač), vendar pa se mi zdi, da še vedno verjame v božička. In dokler bo le del njega v to verjel, sigurno ne bom jaz tista, ki bi ga prepričala v nasprotno.
»God would not have put a dream in Your heart, if He had not given You everything you need to fulfill it.«
Mogoče je pa s pravljicami prav tako… morda so tu z razlogom…