Bolečina

Vedno je ne čutiš, ampak veš, da je tam. Težka, gosta, potrpežljiva, vztrajna, neomajna, zvesta. Zažrta v vsako poro tvojega obstoja, globoko v tebi.

Včasih se ti je zdelo, da je ni, vendar je bila to le pretveza, laž, zanikanje. Zanikanje bolečine, ki se je v praksi izrazilo kot neobčutenje. Kajti lažje je čutiti nič, kot čutiti bolečino.
Niti ne veš od kje izvira, od kdaj je tam, zakaj je tam… Veš le, da je. Ko si to enkrat upaš priznati. Bolečina zanikanja samega sebe.

In kaj zdaj? Kaj narediti s tem? Jo kar naenkrat priznaš, sprejmeš, občutiš, izraziš?
Tudi to je lahko izziv. Kajti tvoje telo se je naučilo ravno nasprotno. Nič čutiti, zanikati, ne jokati… karkoli drugega kot to… Bolje biti jezen, zagrenjen, neobčutljiv, vztrajen, nepremagljiv, močan,… No, to je bila pravzaprav ideja uma, ega… ampak dokler umu dovolimo, da je glavni, mu bo telo sledilo…

Ko pa se enkrat odločiš, da ne boš več poslušal svoj um, ampak boš raje prisluhnil telesu… takrat začutiš kako ti začne sporočati resnico… najprej po tiho šepeta… nato pa vse glasneje… vpije… kaj resnično občuti. In takrat tega ne moreš več zanikati.

Ker veš, da ne moreš. Veš, da je to edina pot… k sebi… Skozi to bolečino… In se ji pač prepustiš, dvigneš roke, se prenehaš upirati, si enostavno priznaš… vse kar je in kar ni…

In ta predaja ti da tisti občutek lahkotnosti, svobode… čeprav je težko, veš da se mora zgoditi.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja