Imam alergijo na besedo »pridna/priden«. Verjetno zato, ker sem vedno bila tista pridna punčka, ki naredi vse prav, vse tako kot je treba, je ubogljiva, tiha, odgovorna, poslušna, vljudna, itd. Ki skuša vsem ustreči. Takrat je bilo pričakovano od mene, da sem pač pridna – tako kot od večine. Verjetno se strinjate z mano, da se še danes največkrat reče majhnemu otroku: no pa da boš priden, ali si bil priden, in podobno. Brrrr. Grejo kar mravljinci po meni.

Z leti sem začela na besedo pridna gledati zelo drugače. Vedno sem pozorna, ko jo slišim in sama je zavestno ne uporabljam. Ker mi ima izrazito negativen prizvok. Se mi zdi, da biti priden v današnji družbi pomeni – ustrezati drugim, ne izstopati, biti poslušen, ponižen, hlapčevski, biti kot večina, početi tisto, kar je splošno sprejemljivo, pričakovano, cenjeno, misliti le na druge, živeti tako, da »ustrezaš«. Dejansko se mi zdi, da se v tej besedi skriva tisti namig – ne bodi tisto kar Si, temveč bodi raje priden.

Z besedo priden se zatre tista naša pristnost, naša edinstvenost, naše posebnosti, naša drugačnost, naše bistvo. Vse to pa v družbi ni sprejemljivo. Drugačnost ni sprejemljiva. Razmišljati na svoj način ni sprejemljivo. Hitro te ožigosajo za nerazumnega, nesolidarnega, uporniškega, neodgovornega. Ja, definitivno je bolje, da si priden. Bolj varno.