Pridna punčka

Imam alergijo na besedo »pridna/priden«. Verjetno zato, ker sem vedno bila tista pridna punčka, ki naredi vse prav, vse tako kot je treba, je ubogljiva, tiha, odgovorna, poslušna, vljudna, itd. Ki skuša vsem ustreči. Takrat je bilo pričakovano od mene, da sem pač pridna – tako kot od večine. Verjetno se strinjate z mano, da se še danes največkrat reče majhnemu otroku: no pa da boš priden, ali si bil priden, in podobno. Brrrr. Grejo kar mravljinci po meni.

Z leti sem začela na besedo pridna gledati zelo drugače. Vedno sem pozorna, ko jo slišim in sama je zavestno ne uporabljam. Ker mi ima izrazito negativen prizvok. Se mi zdi, da biti priden v današnji družbi pomeni – ustrezati drugim, ne izstopati, biti poslušen, ponižen, hlapčevski, biti kot večina, početi tisto, kar je splošno sprejemljivo, pričakovano, cenjeno, misliti le na druge, živeti tako, da »ustrezaš«. Dejansko se mi zdi, da se v tej besedi skriva tisti namig – ne bodi tisto kar Si, temveč bodi raje priden.

Z besedo priden se zatre tista naša pristnost, naša edinstvenost, naše posebnosti, naša drugačnost, naše bistvo. Vse to pa v družbi ni sprejemljivo. Drugačnost ni sprejemljiva. Razmišljati na svoj način ni sprejemljivo. Hitro te ožigosajo za nerazumnega, nesolidarnega, uporniškega, neodgovornega. Ja, definitivno je bolje, da si priden. Bolj varno.

Ob koncu šolskega leta je razredničarka moje hčerke na sestanku pohvalila otroke: kako so zares pridni, ubogljivi, poslušni, delovni, itd. Mislim, da je besedo pridni uporabila vsaj dvakrat. Seveda z dobrimi nameni. In ja, seveda šolski sistem od naših otrok še vedno pričakuje in zahteva, da so pridni. Drugače pač ne bo »zdržal«.

In žal mi je; ampak jaz si želim, da bi bili moji/naši otroci predvsem srečni, zadovoljni, nasmejani, radovedni, pogumni, drzni, sočutni, prijazni,… da bi si upali biti drugačni, spraševati, se izražati, da bi imeli svoje mnenje; predvsem pa, da bodo poslušali sebe, zaupali sebi in verjeli vase. Ampak dokler jih bomo učili, da je najbolj pomembno sedeti pri miru in biti tiho, dokler bo »pridnost« najpomembnejša vrednota, se bojim, da smo še daleč od tega.

Verjamem, da smo vsi zadosten del življenja preživeli na način, da smo bili pridni. Dovolimo si biti raje še malo nagajivi, divji, nepremišljeni, igrivi,… sproščeni. Morda je sproščenost prava beseda. Tisto nasprotje »pridnosti«. Kajti, kadar moraš biti priden, si težko sproščen. Razbremenimo se teh okovov »pridne punčke/pridnega fantka«… in si dovolimo biti sproščeni, svobodni.

In nenazadnje; tisto še vedno velja: pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod ;).

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja