Dvojnost

Živimo s svetu dvojnosti. Vse je v nasprotju, primerljivo, ovrednoteno.                                 

Majhno – veliko, črno-belo, toplo – hladno, dobro-slabo, levo-desno, moško-žensko, svetloba-tema, yin-yang…

V zadnjem letu ta dvojnost prihaja še bolj do izraza. Ali si na tej ali si na oni strani. Za ali proti. Verjameš ali ne verjameš. Karkoli že je za verjeti.

In vsi se zelo oklepamo tiste ene strani in nasprotujemo tisti drugi. Če si bel, ne moreš biti črn. Če si majhen, pač nisi velik. Dokler se nagibaš le k eni strani, ne moreš videti druge. Dokler želiš le varnost, se ne moreš soočiti s strahom. Ko se odločimo, da obstaja le dokazljiv, izmerljiv fizični svet; si vzamemo možnost izkušati duhovnega.

Ko se opredelimo za eno, si avtomatsko zapremo dostop do drugega. In prav s tem opredeljevanjem si zožimo perspektivo, si jemljemo širino, se omejujemo, si ne dovolimo izkušati.

Kajti v resnici je vedno oboje oz. ne more biti eno brez drugega. Če ni nečesa, kar je majhno, ne more biti nekaj drugega veliko. Če ni teme, ti svetloba ne koristi. Dokler ne sprejmeš obojega, ne moreš zares izkusiti ene skrajnosti. In oba konca te neke premice se ves čas poglabljata. Ko si pripravljen na eni strani iti globje, ti je to isto dano na drugi strani.

In to je resnični napredek v življenju. Si upati iti v vse smeri. Ne more biti le dobro, lepo, pravilno. Mora biti tudi slabo, grdo, nepravilno. Ker je to svet dualnosti.

Ko sprejmemo vse čemur se upiramo, nam je dano tisto drugo. Ko sprejmemo kaos, dobimo jasnost. Ko sprejmemo praznino, nam je na voljo obilje. Ko sprejmemo ločenost, lahko začutimo enost. In ko sprejmemo, da smo del vsega, si upamo biti edinstveni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja