Kaj boš ko odrasteš?

Definitivno vprašanje, ki smo ga kot otroci slišali nemalokrat. In po vsej verjetnosti vprašanje, ki ga tudi sami zastavljamo svojim otrokom.

Kaj boš postal? Pričakovani odgovori so: zdravnik, učitelj, poslovnež, avtomehanik, frizer, itd. Poklici seveda. To je tisto, s čimer se v življenju identificiramo, to je tisto kar nas določa. V naši družbi.

Kaj s tem naredimo? Vso identiteto, vrednost nekoga, povezujemo s tistim, kar počne v življenju, s čimer služi denar. Torej je konec koncev važno le to, s čim se preživljaš. To je bistvo vsega in že od malega otroke privajamo na to. Ti si tisto, s čimer v življenju služiš denar. In zato je potrebno narediti ustrezno šolo, biti čim boljši, da bo denarja čim več. Ker potem boš srečen. Nekako tako to gre, kajne?

Kaj pa če bi začeli na drugem koncu? Kaj če bi najprej poskrbeli za to, da bomo srečni? Kaj če bi otroku dali vedeti, da so sreča, zadovoljstvo, osebni uspeh, tisto za čemer mora stremeti v življenju? Kaj če bi mu povedali, da vse to nima prav nobene veze z denarjem? Oziroma, kaj če bi se že otrok zavedal, da če bo srečen, izpolnjen, zadovoljen, bo po vsej verjetnosti v življenju počel stvari, ki mu bodo nenazadnje prinesle tudi denar.

Ne dovolimo, da se identificiramo z nečem zunaj sebe. S tem se popolnoma razvrednotimo. Nikoli ne bom pozabila, kako je moj oči v nekem primeru mene predstavil svojemu kolegu: to je moja hči, ekonomistka. Še danes se spomnim, da je vse znotraj mene kričalo: ne, jaz nisem ekonomistka. Pa čeprav sem imela temu ustrezno formalno izobrazbo. Rekla nisem ničesar, ker takrat dejansko nisem niti vedela kdo ali kaj sem; ampak očitno sem vedela kaj nisem.

Tole je moj najljubši citat: “When I was 5 years old, my mother always told me that happiness was the key to life. When I went to school, they asked me what I wanted to be when I grew up. I wrote down ‘happy’. They told me I didn’t understand the assignment, and I told them they didn’t understand life.”

― John Lennon

Usmerimo pozornost na tisto kar je v življenju bistveno. In to so občutki. Kajti dejansko prav vse v življenju počnemo zato, da bi se dobro počutili. Tudi denar ali pa naziv v službi sam po sebi ni nič vreden. Vredno je tisto, kar si z njim lahko zagotovimo: občutek varnosti, ugodja, tudi ljubezni. Zadovoljitev vseh teh občutkov (oziroma potreb iz katerih izhajajo) je tisto, za čemer se ženemo z doseganjem uspeha v materialnem svetu.

In s tem ni niti nič narobe. Ker materialni svet je svet, v katerem živimo. Narobe je le to, da smo pozabili na tisti drugi del življenja, kjer se vse začne. Na »sebe«, na svoj resnični jaz. In, če temu delu sebe dovolimo, da se izrazi; je potem uspeh navzven najbolj naravna posledica tega.

Kaj boste torej, ko odrastete? Nekdo, ki je zdravnik? Ali nekdo, ki je srečen in je poleg tega še zdravnik? 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.