Spustiti

Kaj spustiti? Vse tisto, kar nisi, kar ni tvoje. Kar nikoli ni bilo. Za kar vidiš, da ne gre. Kar čutiš, da predstavlja upor, kar te bremeni, zadržuje na mestu, omejuje, utesnjuje, duši.

Kdaj spustiti? Ko je dovolj, ko ne zmoreš več, ko ti je »vseeno«, ko dojameš za kaj gre, ko se ne moreš več oklepati.

Kako spustiti? S predajo. Z  zaupanjem. Z vero. Tako, da spustimo nadzor. Nad življenjem, nad sabo.

Zakaj spustiti? Ker je to tisto, kar zares želiš in česar te je hkrati najbolj strah. Ker je to pot k svobodi, miru, ljubezni.

Tako kot je Michelangelo ustvaril kip Davida »le« z odstranjevanjem odvečnih delov kamna, ki so bili na njem in so mu preprečevali, da bi bil viden; tako moramo mi vsi s sebe »le« odstraniti vse tisto, kar nismo zares mi, kar nam preprečuje, da se izrazimo.

Spuščamo, odpuščamo, odstranjujemo,… in si dovolimo le biti. Karkoli že. Tudi, če navzven to morda v nekem trenutku ni dovolj. Brez obsojanja.

Ko začneš spuščati, se prenehati upirati… dojameš koliko energije je to vse od tebe zahtevalo. Najtežje je »jadrati proti vetru«. Niti ni mišljeno tako. Mišljeno je, da razpremo jadra in pustimo vetru, da nas nosi. Pa čeprav se kdaj zdi, da nas pelje direktno v vihar, kjer je negotovost, kjer nas je strah, kjer se bomo morali zanesti nase in dati vse od sebe…  Ko vihar enkrat mine, so jutra »potem« najlepša…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja