Strah

Še kako aktualna tema, kajne? Čeprav se tega v večini niti ne zavedamo. Ne zavedamo se, da je strah tisti, ki je temelj za vse, kar se dogaja v svetu. Vedno je nekako bil strah osnova za vse; le da je v zadnjem letu to postalo še bolj očitno. Vsaj tistemu, ki je pripravljen videti, ki se je pripravljen soočiti – z Njim. Pa ne mislim le s strahom pred boleznijo. Ta je dovoljen, ta je sprejemljiv, ta je priznan. O tem strahu se vsak dan govori, se ga pravzaprav izrablja, skupaj z vzbujanjem občutka krivde na račun odgovornosti, za manipulacijo, za obvladovanje.

Bojimo se bolezni, bojimo se izgube zaslužka, bojimo se omejitve svobode… vse to so upravičeni strahovi. Dokler ne dojamemo, da je strah le iluzija. Potreba po varnosti je tisto, kar nam v resnici manjka, kar daje strahu moč. In ta zunanja varnost, po kateri tako zelo hrepenimo, za katero si celo življenje prizadevamo, da jo dosežemo, je le navidezna. Je v resnici tako zelo neotipljiva. Ta varnost ni nikoli dokončna. Ustvarili smo si svet, družbo, sisteme, ki naj bi nam zagotavljali to varnost. Ki so nam jo zagotavljali, vsaj do neke mere. V zameno za sodelovanje v družbi smo bili deležni določenih pravic, ugodnosti, določene varnosti. Tako je bilo… mogoče je zdaj čas za spremembo.

V astrologiji je znamenje Kozoroga tisto, ki simbolizira družbo, sisteme, javnost, red, organizacijo, itd. In znamenje Kozoroga je tisto, ki je bilo v zadnjem letu najbolj na udaru, kjer se je največ dogajalo (uporabljam vedsko astrologijo, ki upošteva dejansko stanje neba). Kjer so se in se še dogajajo tranziti planetov, ki simbolizirajo transformacijo, minevanje, strahove, preobrazbe in še kaj. Kaj nam vesolje sporoča? Da so določene stvari preživete? Da je naš način življenja v sistemih na preizkušnji? Da je čas zagotavljanja neke navidezne zunanje varnosti minil? Kaj nam potem še ostane?

Znamenju Kozoroga sledi Vodnar. Vodnar je znamenje pravičnosti, ljudstva, revolucionarnosti, humanitarnosti, uporništva, ideologije, altruizma, individualizma – vendar v tistem »dobrem« smislu. Vodnar si prizadeva za ljudstvo, za skupnost, ki ne gre na račun posameznika. Kjer se ceni, spoštuje, upošteva vsakega človeka posebej. Kjer smo vsak zase in hkrati vsi eno. Kjer je pravzaprav nujno izhajati iz sebe, biti sam svoj, se zavedati kdo si in ne več le slediti množici.

Potrebno je poznati in razumeti samega sebe in življenje. In ja, ko rečem, razumeti samega sebe, mislim sprejeti vse dele sebe. Tudi tiste manj lepe, tudi vse tiste strahove, ki so naši. Kajti ti so tisti, ki se kažejo navzven, ki dajejo moč zunanjim okoliščinam, da diktirajo naše življenje. In ko se bomo soočili s temi deli sebe, s svojimi lastnimi strahovi (katere imamo prav vsi), potem bo izginila potreba po zagotavljanju zunanje varnosti, potem bodo vse zunanje avtoritete izgubile moč, potem bomo odgovornost za svoje življenje spet prevzeli v svoje roke in takrat bomo zaživeli resnično svobodno. Izven ujetosti, izven Iluzije, izven Maye, izven Matrice… kakorkoli rečete temu.

Takrat bomo nehali čakati, da se zunanje razmere umirijo, da nas nekdo reši, da bo vse spet tako kot je bilo. Prenehali bomo čakati, da nam nekdo drug reče, da je ok, da smo v redu, da smo varni… Ker se bomo zavedali, da je resnična varnost vedno le v nas, da smo mi sami tisti, ki moramo preseči svoje strahove, da smo mi sami tisti, ki moramo zavzeti drugačen odnos do življenja, pogledati drugače na svet, na sebe.

In zdaj je ta čas. Zunanje varnosti bo čedalje manj, ker so maske začele padati, ker vidimo, da resnica ni le ena, da ni več nečesa, česar se z gotovostjo lahko oprimemo.  In bolj se bomo temu dejstvu upirali, težje bo. Bolj se bomo zanašali na nekaj zunaj nas, manj bo to nekaj dosegljivo, bolj bo pogojevano, bolj nas bo utesnjevalo.

Saturn je eden od planetov, ki trenutno igra glavno vlogo. Simbolizira strah, minevanje, realnost, ovire, itd. In Saturn je neizprosen. »Če ne gre zlepa, bo šlo zgrda.« Saturn nas postavi na realna tla. Ko pa ga enkrat sprejmemo, njegovo lekcijo, se prenehamo upirati; pa nas nagradi… z izkustveno modrostjo, z občutkom osvoboditve.

Mogoče ta proces transformacije ni lahek, je strašljiv. Ker smo navajeni na cono udobja. Ker je lažje biti tista buba v varnem zavetju kokona. Vendar pa nam to varno zavetje onemogoča razpreti krila in zares poleteti. In to je ok, dokler verjamemo, da smo buba in je to vse, kar nam je namenjeno. Ko pa začnemo verjeti, da smo lahko metulj, pa je čas, da se soočimo s svojimi strahci, razširimo krila in zapustimo naše varno zavetje J.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja